Poročna fotografija 09

V bistvu sem imel plan narediti to na začetku decembra. Ker pa doma že odštevamo dneve do prihoda novega člana, sem se odločil, da zadevo izvedem, dokler je še čas. Skratka, za mano je super leto, polno norih doživetij. Sem sodijo seveda tudi poročni dnevi, kjer sem nekajkrat užival kot svat, nekajkrat mogoče še bolj kot fotograf. Na tem mestu bi se najprej zahvalil moji lepši polovici za potrpežljivost in podporo (priznam, kar nekaj ur sem preživel ob računalniku ob urejanju fotografij) ter enkratnim mladoporočencem in svatom, ki sem jih imel priložnost spoznati. Vsem vam lahko rečem le hvala za vse, za lepe trenutke in nepozabne spomine. Spodaj pa najdete slideshow fotografij s porok, ki so mi ostale najbolj v spominu (za večji format pa kar na stran http://vimeo.com/7312739).

Kolesarski izlet – Kojnik, Golič, Lipnik

V soboto sem se odpravil na turo, ki sem jo na pol odpeljal že pred meseci – na Kojnik in Golič.Vreme je bilo kljub precej močnemu vetru super. Začel sem v Černotičah, potem po kolovozih do Kojnika in po grebenu do Goliča. Od tam na Lipnik in čez kraški rob do Zazida in vse do Kopra. Moram reči, da je pokrajina na tem delu Slovenije res fantastična, sploh če si ljubitelj bolj odročnih krajev s čim manj ljudi (res da je potem problem, ko moraš fotografirat samega sebe ). Takoj, ko sem zaključil s turo, sem že iskal prosti termin, ko bi jo zopet lahko ponovil.

Ljudje na poteh

Potovanja so naju zasvojila. Že takoj na začetku, pred 11 leti, ko sva odšla na prvo daljše potepanje na drugo stran sveta. Od takrat naprej sva to prakticirala vsako leto in težko si predstavljam življenje brez tega. In zakaj ljudje potujemo? Nekateri zaradi pokrajine, drugi zaradi živali, nekateri tudi zato, ker je to pač in. Na enem izmed zadnjih potepanj sva spoznala par z Nizozemske, z vsemi možnimi najnovejšimi napravami in listom A4 v roki, na njem pa seznam živali, ki jih pač morata videti. Zadeva je prišla do take skrajnosti, da sta se agresivno znašala nad ubogim domačinom, ki jim je obljubil videnje neke redke opice, a opic tisti dan pač ni bilo. Kar se tiče naju, ja, pokrajina naju pritegne, živali tudi, a mislim da so ljudje tisti, ki te vlečejo nazaj. Zato prilagam spodaj nekaj fotografij ljudi (za naju ne le fotografije pač pa spomini), ki sva jih srečala na najinih zadnjih poteh, ko smo se že digitalizirali. (za večji format pa kar na http://vimeo.com/7333126).

Kofce

Pred dnevi sem si po dolgem času spet vzel nekaj časa zase in se podal po službi na krajšo turo na Kofce in okolico. Kljub nizkim temperaturam in močnemu vetru je bil dan popoln – tak, da si ”preluftaš” možgane. Kofce so bile rezervirane samo zame, edina živa duša, ki sem jo srečal je bil gospod, ki se je odpravil po zadnje gobe. In ta gospod me je popolnoma presenetil. Izmenjala sva si le nekaj stavkov, na koncu sem ga še malo pohecal, da naj gobe, ki ne bodo šle več v košaro, pusti kar pri mojem avtu. In ko sem se v mraku vrnil s ture do avta, zagledam na avtu vrečko, v njej jurčka, zraven pa listek, da jih pač več ni bilo. Uauu! Moram reči, da imam zadnje čase res srečo z vsemi ljudmi, ki sem jih na novo srečal, spoznal, se spoprijateljil. Sami pozitivci. Dobro, včasih pride vmes kakšen padalec, če dobro pomislim jih dobro poznam kar ene par, a o njih je brez veze zgubljati besede. Skratka, izlet je uspel, kljub temu, da je bilo na trenutke mrzlo za znoret.

Poročna fotografija: Tina in Miha

Ko heca internet, zna biti precej “zabavno” – zato za “zabavo” in ker sem pač obljubil, da bo danes zvečer že na blogu, začenjam s pisanjem tretjič. Pa začnimo. Kaj naj rečem, če ne bi na trenutke precej nagajalo vreme, bi lahko rekel popoln dan. A kljub temu mislim, da je bilo ostalo več kot popolno. Z precejšnjo mero okusa organizirana poroka Tine in Miha je bila prava paša za oči, kasneje tudi za brbončice in prestradane želodčke. Zato ne bom spet pisal o tem, kako mi je bilo grozno itd. Tina in Miha, želim vama vse naj naj v vajini skupni prihodnosti. Pa da bo dopust čim bolj uspel.